Ko sem končno zbrala skupaj, vse slike od takrat, ko je bil tek na smučeh še aktualen letos, sem bila prav presenečena koliko je bilo na koncu vseh fotografij. Da ne omenjam tega, da sem podvojene ali podobne brisala sproti, kar pomeni, da so bile praktično unikatne.

Vsega skupaj je bilo skoraj tristo fotografij in moram priznati, da ne vem, kaj točno naj naredim z njimi. Res sem bila prepričana da jih bo največ okoli petdeset, ki jih bom potem lahko nekako uporabila, sedaj pa vidim, da ko sem bila na snegu, nisem bila aktivna samo za tek na smučeh, temveč tudi za prekomerno fotografiranje. Pa vseeno sem imela čas za to, da sem se naužila vseh trenutkov in razgledov in vsega kar je bilo tam na voljo. Niti ne vem, kako točno mi je lahko vse to uspelo v tistih dveh urah in to komaj desetkrat, ko sem imela letos čas za kaj takega. Sem bila prepričana, da me tek na smučeh vseeno bolj okupira z vsem ostalim, kot pa da imam še toliko časa za vse ostalo. Ali pa sem morda po genih malo Japonka in moram vse po fotografirati namesto opazovati. Lahko bi se že navadila, da je narava tudi za gledati in uživati v trenutku malo večkrat, kot pa to počnem.

Kaj naj res naredim s tolikšno količino fotografij snega in gozdov v snegu in sončnih vzhodov v snegu. Nimam pa nobenega sončnega zahoda. No, saj verjetno ne bi bilo izvedljivo, ker potem bi morala v temi iti na tek na smučeh, kar pa ne vem, če je dobra. Sicer ne bi bila čista tema, ker je sneg tako svetel in zelo veliko ga je bilo. Vseeno pa nisem ravno prepričana, če bi to izvajala v temi. Mi je vseeno tek na smučeh en tak šport, ki se izvaja v jutranjih urah, ker je res lepo doživetje.