Po prejeti informaciji, da kemoterapija lahko, da ne bo pomagala, se je mnogo težje odločiti kako naprej. Takšna je bila zgodba pri očetu od prijateljice. Imel je raka na črevesju, kemoterapija je bila vprašljiva, čas, ki ga je imel še zagotovo, pa je bil dve leti največ. 

Najprej je bila na vrsti operacija, po operaciji pa je sledila kemoterapija na zelo močnem nivoju. Spomnim se, ko mi je pripovedovala, kako je bilo po vsaki terapiji in kako se je njegovo slabo počutje stopnjevalo iz meseca v mesec. Na trenutke je bilo tako težko, da je že skoraj obupal, ker je rekel, da se raje počiti kolikor toliko dobro, dokler se bo, kot pa da se tako onemoglo počuti po terapijah.

Med terapijami so seveda spremljali, kaj se dogaja z rakom. Vendar so bile razlike tako minimalne, da napoved ni bil najboljša. Spremenil je tudi vse prehranjevalne navade ter začel uživati bolj zdravo hrano. Alkohola ni več pil, tudi kave ne več. Vse, kar je izvedel, da bi mu lahko pomagalo, je uporabil in vstajal, da se je kemoterapija v celoti zaključila. 

Vsi so se potihem že sprijaznili, da se verjetno ne bo pozdravil in so se vsak pri sebi že poslovili. Na neki način so vsi vztrajali s pozitivnim pristopom, kolikor je bil v celotni situaciji mogoče in mu nudili vso podporo. Zadnjih nekaj terapij ni želel nobenih rezultatov tudi sem. Rekel si je, kar bo, bo in to želim izvedeti na koncu. Mislim, da se je tudi sam že pripravil na najslabše, ampak vseeno užival vsak trenutek, najbolje, kakor ga je lahko.

Po zadnji terapiji je prišel po izvid in nasprotno od pričakovanja je izvedel, da nima več raka na črevesju. Sicer so mu povedali, da to še ne pomeni, da je vse zaključeno, ker bo moral še nekaj časa hoditi na preglede, ampak, ta trenutek kaže, da je kemoterapija opravila svoje delo.