Zjutraj je prišla sodelavka v službo tako, da je šepala in seveda je bila prvi hec, ki sem ga naredila ta, da sem jo vprašala, ali se ji je naredila putika in zato ne more hoditi. Na to sem se spomnila, ker mi je babica ne dolgo nazaj razlagala o tem, kako je vesel, da je putika končno izgubila in sedaj lahko dela vse normalno.

Sodelavka me je po tej izjavi zelo grd ogledala in mi odgovorila, da se ji je dejansko naredila putika in se čudila, kako sem to uganila. V resnici sem čisto naključno uganila in ko mi je povedala, kaj ima, sem jo skoraj objela, ker vem, kako je to boleče saj sem gledala babico kar nekaj časa, ko se je s tem bojevala. Takoj sem ji dala nekaj nasvetov, kako si lahko pomagala, saj sem vedela še vse na pamet, kar je moji babici pomagalo. Pa vem, da je tudi ona kupila zelo veliko stvari in komaj našla nekaj kar ji je res pomagalo. 

Ko sem ji to ponudila, se je njen nasmeh v sekundi narisal na obraz. Še jaz sem bila vesela, da se je končno malce nasmejala, ker je bila res slabe volje. Ne vem, kako to res boli, ampak se mi zdi, da res boli kar precej. Upam, da bo njej putika vseeno hitreje izginila kakor pa moji babici. Če samo štejem, da je njeno telo mlajše in se vedno hitreje obnavlja potem, bi morala res hitro to pozdraviti, če se bo držala diete seveda in če si bo pomagala redno z zdravili. Babica mislim, da ni bila tako dosledna na začetku, saj se izogiba zdravil po dolgem in širokem, in mora biti res že hudi, da se končno sprijazniti s tem, da so zdravila nekaj, kar ji bo, zagotovo pomagalo. In točno tako je bilo, ko se je razvila putika in se ni moglo pozdraviti po drugačni poti.